Življenjski prostori: Prostori za učenje
V naši novi seriji prispevkov bomo iskali prostore s posebno identiteto in se spraševali o njihovih pojavnih oblikah in učinkih. Tokrat vam predstavljamo prostore, v katerih usvajamo novo znanje. »Pedagogika v prostoru« in »šolska arhitektura« sta principa, ki nas trenutno usmerjata na poti do znanja in do spoznavanja raznolikosti.Ne rečemo zaman, da ima vsak prostor svoj značaj. Pri tem je vseeno, ali v tem prostoru delamo, se učimo, poučujemo, se sporazumevamo z drugimi, se zabavamo ali sproščamo. Prostor, zasnovan za posamezno izmed naštetih dejavnosti, praviloma zrcali značilnosti svojih uporabnikov in njihovih dejavnosti. A če tudi 'deluje', je povsem drugo vprašanje, saj je ta sestavina prostora odvisna predvsem od tega, ali na uporabnika vpliva tudi na čustveni ravni. Učinek prostora je nenazadnje več kot le enačba, ki vključuje podatke o višini prostora, barvi sten ter površine za odlaganje in shranjevanje.
Morda ste že slišali za angleške strokovne izraze s področja sodobnega učenja: blending learning (mešano učenje), challenge based learning (problemsko naravnano učenje), rapid e-learning (hitro učenje prek spleta), CBT in WBT in kako se že imenujejo … Le kaj pomenijo? Predstavili vam bomo novosti na področju učenja in ustvarjanja novega znanja, ki se jim v zadnjem času posveča vse več pozornosti.
Okolje za razvoj osebnostnih spretnosti (angl. soft skills)
Če se spreminjajo učne metode in procesi učenja, sklepamo, da se morajo spremeniti tudi dosedanji okvirni pogoji. Sodobne zamisli izobraževanja in usvajanja znanja zahtevajo oblikovanje okolja, ki spodbuja ustvarjalnost. Navsezadnje je uspešnost narodnega gospodarstva že dlje časa odvisna od nematerialnih vrednot, ki spodbujajo oblikovanje na znanju temelječe družbe.Pri tem izstopa predvsem ena razvojna zamisel: naj gre za osnovno šolo, univerzo ali nadaljnje poklicno izobraževanje, se posredovanje znanja ne odvija več enosmerno, temveč sodelovalno in soustvarjalno.
Znanje se danes ne posreduje več 'na pladnju'. Proces pridobivanja znanja vključuje samoodgovornost, radovednost, lastno raziskovanje, nabiranje izkušenj, razpravljanje in oblikovanje mrež. Dinamika, ki jo sproži takšen način mišljenja, posledično zahteva oblikovanje drugačne vrste okolja. Ogromne predavalnice, kjer se znanje podaja frontalno, so že zdavnaj preživeta zamisel, čeprav še vedno niso popolnoma izginile. A slednje je tema za drugo razpravo. Veliko bolj so potrebni prostori, ki uporabnika spodbujajo k usvajanju znanja, ustvarjalnosti, domišljiji, medsebojnemu vplivanju, eksperimentiranju in predstavljanju svojih zamisli. Gre za prostore, ki nagovarjajo različne čute – vidne, haptične, zvočne, vonjalne, ki dovoljujejo zbrano, a sproščeno usvajanje znanje in ki se prilagajajo potrebam uporabnikov, se glasi opredelitev Richarda Stanga in Franka Thissna. Oba raziskovalca na področju 'okolij za učenje' sta profesorja na Visoki šoli za medije v nemškem mestu Köln.
Učni prostor se mora preoblikovati v življenjski prostor in ne sme v ospredje postavljati zgolj znanstvenih vsebin, temveč tudi proces izoblikovanja osebnosti, ki poteka hkrati z učenjem. Postati mora prostor za razvijanje – in to v najboljšem pomenu besede!
Konec s kategorijskim razmišljanjem!
Pri reševanju izobraževalnih vprašanj navadno prednjačijo nordijske države, zato ne čudi, da so korak pred drugimi tudi na področju šolske arhitekture. Kar je v teh državah postalo stvarno, je ljudem, ki živijo na področjih nekaj zemeljskih vzporednikov nižje, še vedno nepredstavljivo. Na primer šola brez klasično zasnovanih učilnic.
Šola v danskem mestu Hellerup, ki se nahaja v občini Gentofte v bližini Kopenhagna, je postala že prava znamenitost. Zamisel danskega arhitektnega biroja Arkitema je resnično nenavadna: 750 učencev si deli 8.200 m2 velik skupni prostor, ki se razteza v treh nadstropjih.
V središču prostora se bohoti 'kolosej' – pokrito, vsestransko uporabno notranje dvorišče s širokim stopniščem. Vzdolž notranjega dvorišča se nahajajo površine za posamezne skupnosti, opremljene s pohištvom, ki je namenjeno ležanju ali sedenju. V stavbi se nahajajo tudi kavarna in skupni prostori, kjer lahko učenci vstopajo v stik drug z drugim. V bolj umirjenih kotih stavbe se nahajajo štiri t. i. domača področja, pri čemer vsak izmed njih gosti od 75 do 100 šolarjev in vsebuje področje za trening, namenjen učenju posameznikov ali skupin, in tri t. i. domače baze. Slednje so pravzaprav šestkotna področja, na katerih lahko po 25 učencev zbrano posluša in se uči. Po kratkih srečanjih v domači bazi se učenci ponovno odpravijo v večji prostor v središču stavbe, kjer stopajo v stik z drugimi. Predstavitve se izvajajo ali v manjših avditorijih v središču domačega področja ali v koloseju. V nadstropja učenci dostopajo prek številnih stopnišč, mostov, platojev in balkonov, ki prostor dodatno popestrijo. Kdor v teh šolskih prostorih pričakuje neverjeten hrup in trušč, bi bil ob obisku prijetno presenečen. Čeprav se učenci veliko bolj gibajo po prostoru kot v običajnih šolah in ga tudi veliko bolj izkoriščajo, je raven hrupa presenetljivo nizka.
Obiskovalec je prevzet ob pogledu na odprto zasnovane prostore, ki se med seboj povezujejo v skladno celoto. Prostor členi zgolj pohištvo. Izjema so pisarne za učitelje, v katerih se hkrati nahaja od pet do šest oseb, in ena sama z vseh strani zaprta učilnica. V hiši vlada odprto in sproščeno vzdušje, ki olajša sporazumevanje z drugimi in učenje.
Akademsko poučevanje v znamenju vode
Čeprav vam v nadaljevanju predstavljamo dve različni in edinstveni arhitekturni rešitvi za univerzitetni kompleks na dveh celinah, med njima vendarle najdemo podobnosti. Govorimo o učnem centru Rolex Learning Center v švicarskem mestu Lausanne in o univerzitetnem kampusu v vietnamskem mestu Hošiminh. Obe arhitekturni zamisli tematizirata vodo, obe vsebujeta oblikovne elemente, ki spominjajo na valove in organske oblike, obe odlikujeta določena stopnja ekscentričnosti pri ustvarjanju možnosti za vstopanje v stik in sporazumevanje z drugimi.
Učni center Rolex Learning Center je povezana struktura, ki se razteza na 88.000 m2 veliki površini. Že na prvi pogled izstopa konstrukcija strehe in tal, ki v obliki valov potekata vzporedno ena nad drugim, zaradi česar stavba v svoji obliki deluje nepričakovano lahkotno. Stavbo nad tlemi držijo komaj vidni podporniki, ki so nameščeni le na nekaterih mestih. Pod tako nastalimi 'mostovi' iz različnih strani vstopamo v širok, odprt prostor in k glavnemu vhodu.
Oblike, ki spominjajo na valove, v notranjosti stavbe ustvarijo gričevnato pokrajino, ne da bi bila posamezna področja ločena drug od drugega. Številna področja za srečevanje uporabnikom zagotavljajo, da navežejo stike z drugimi. Za zbrano učenje so na voljo posebna področja, prav tako za sestanke manjših skupin, imenovana 'Mehurčki'. Strukturo stavbe navpično in vodoravno določajo krivine in zavoji. To podobo dopolnjujejo še zaokrožena notranja dvorišča, pokrita s steklom, ki na zunaj delujejo kot velike odprtine v strukturi. Kompleks, ki ga je zasnoval japonski arhitektni biro SANAA, zrcali filozofijo Tehnične visoke šole v mestu Lausanne. Upodablja sodelovanje različnih tehničnih področij in takšen način mišljenja spodbuja prek lastne strukture.
Izredna arhitekturna rešitev v Vietnamu
Preselimo se na drugo celino, in sicer v vietnamsko mesto Hošiminh. V osrčju delte reke Mekong bo v naslednjih letih v sozvočju z naravo nastal univerzitetni kampus. Arhitekti Kazuhiro Kojima, Daisuke Samuki in Trong Nghia Vo so s svojo zamislijo v letu 2009 prepričali žirijo, ki podeljuje priznanje Global Holcim Award za izredne arhitekturne rešitve, in tako prejeli srebrno nagrado. Stavbe so tako tehnično kot tudi oblikovno zasnovane in postavljene v sozvočju z naravnim okoljem, kjer se nahajajo. Nežno zaobljeni ovali se prilegajo gozdu mangrov, sam kampus pa zavzame zelo malo prostora. Pri oblikovanju stavb so bili upoštevani značilnosti vetra in vodnih tokov. Naravno zračenje in zasenčenost pa v veliki meri nadomeščata klimatske naprave. Da bi bilo zračenje učinkovito, so se arhitekti zgledovali po tradicionalnih lokalnih načinih gradnje. Za fasado so uporabili preplete iz bambusa in les mangrove.
Med seboj prepleteni ovali, ki sestavljajo kompleks stavb, ustvarjajo številne velike dvorane in manjše prostore. Tako so nastale številne možnosti za vzpostavljanje stika in sporazumevanje z drugimi. Neprekinjena oblika kompleksa daje občutek sodobnega in naravi zvestega okolja.
Ena univerza – šest stavb
Vrnimo se v Evropo. Na Dunaju se trenutno gradi nov kampus Ekonomske univerze. Glavni načrt avstrijske arhitektne skupine BUSarchitektur določa okvir za infrastrukturo, oblikovanje prostih, nezazidanih površin in posamezne komplekse stavb. Na 90.000 m2 veliki površini nastaja arhitekturno raznolik prostor z okoli 102.000 m2 uporabne površine. Prosti, nezazidani prostor je mišljen kot park, ki med seboj povezuje različna mesta. Čeprav je šest kompleksov stavb zasnovalo več različnih arhitektov, so kompleksi med seboj oblikovno usklajeni. Na prostih, odprtih površinah in pritličjih se združujejo javno življenje, študiranje in raziskovanje. Na področje kampusa pa naključne obiskovalce vabi tudi kulinarična in gastronomska ponudba.
Med izvajalci del so japonski arhitektni biro Hitoshi Abe, španska arhitektna biroja Carme Pinós in NO.MAD Arquitectos ter sir Peter Cook s svojim londonskim birojem CRABstudio. Nemški biro Zahe Hadida je oblikoval futuristični knjižnični in učni center Library & Learning Center, ki simbolično in geografsko predstavlja osrčje novega kampusa. Študenti na tem mestu dostopajo do strokovnih knjižnic in ostalih storitev. Na področju kampusa se najdejo tudi delovna mesta in klubski prostori ter prostori za sporazumevanje in srečevanje. V fakultetnih stavbah prevladujejo strukture, ki spodbujajo stike med uporabniki, medtem ko svetle in prilagodljive predavalnice ter področja za samoučenje zagotavljajo okolje, v katerem se prepletata javno in zasebno življenje. In tako učni prostor postane življenjski prostor …
Sprostitev z namenom
Ko že govorimo o življenjskem prostoru, moramo omeniti, da so zunanje površine in področja za sprostitev še posebno pomembna v okviru sodobne "šolske arhitekture". Odprti prostori ustvarjajo ravno pravšnji kraj za srečanja, sprostitev in ustvarjanje. Na Drugem kampusu graške Visoke šole za ekonomijo se v okviru projektnega dela študentov že nekaj mesecev ugotavlja uspešnost pohištvenega programa PARCS podjetja Bene. Vprašanje, ki so si ga zastavili mladi raziskovalci, je: »Ali lahko oprema in oblika prostora spodbujata sporazumevanje z drugimi?«
T. i. balkon pred predavalnicami je v tem kampusu zelo priljubljeno in izredno pogosto rabljeno področje za skupinsko delo, srečanja in zadrževanja med odmori. Poleg tega se z balkona med različnimi prireditvami ponuja odličen pogled na dogajanje spodaj. Zato se prav na tem mestu ugotavlja uspešnost prilagodljivih sistemov pohištvenega programa PARCS. O rezultatih raziskave bomo poročali v kratkem.
Ronnie Sambor
Brigitte Schedl-Richter
