Pisarniško pohištvo Bene

Življenjski prostori: Muzeji

V naši novi seriji prispevkov bomo iskali prostore s posebno identiteto in se spraševali o njihovih pojavnih oblikah in učinkih. Za začetek bi vam radi predstavili muzeje – kulturna prizorišča, ki vzpostavljajo vezi med arhivarsko dejavnostjo in fetišistično nagnjenostjo do izkustvenega spoznanja.

Ne rečemo zaman, da ima vsak prostor svoj značaj. Pri tem je vseeno, ali v tem prostoru delamo, se učimo, poučujemo, se sporazumevamo z drugimi, se zabavamo ali sproščamo. Prostor, zasnovan za posamezno izmed naštetih dejavnosti, praviloma zrcali značilnosti svojih uporabnikov in njihovih dejavnosti. A če tudi "deluje", je povsem drugo vprašanje, saj je ta sestavina prostora odvisna predvsem od tega, ali na uporabnika vpliva tudi na čustveni ravni. Učinek prostora je nenazadnje več kot le enačba, ki vključuje podatke o višini prostora, barvi sten ter površine za odlaganje in shranjevanje.


Z očmi opazovalca

Seveda je za muzeje značilna določena stopnja zapletenosti. Kajti na obiskovalce vpliva že sama arhitektura zgradbe, v kateri se muzej nahaja, s čimer se pri posameznikih že pred samim vstopom v muzej oblikujejo določena pričakovanja. Sodobne muzejske zgradbe so resnično veličastne in v tem pogledu prekašajo svoje predhodnice, kot še nikoli v zgodovini človeštva. Muzeji so dokaz, kako javnost spoštuje ta prizorišča, obiskovalce pa kar vabijo k izmenjavi mnenj. Muzej je umetniško delo in arhitektonski prestižni objekt – pa naj gre tu za MoMA arhitekta Yoshia Taniguchisa v New Yorku, Musée des Confluences arhitektov Shigera Bansa in Jeana de Gastinesa v Lyonu, Louvre arhitekta Jeana Nouvelsa v Abu Dhabiju ali Museumsquartier arhitektov Ortnerja in Ortnerja na Dunaju. Toda kako se posamezni muzej kaže v odnosu do razstavljenih objektov, umetnosti, obiskovalcev ali celo do zaposlenih? Ali izpolnjuje nove zahteve ali v ospredje postavlja opravljanje bolj tradicionalnih nalog? Vsekakor velja, da je muzej že od nekdaj kraj s posebnim vzdušjem in velikimi izzivi.


Poglobljeno razmišljanje ali izkustveno spoznavanje?

Miren prostor se kopa v rumeni svetlobi, ki vanj pridušeno prihaja izza žaluzij, nameščenih na ogromnih oknih, in se počasi razliva vse do parketa in oblazinjenih klopi. Na stenah v bezgovi barvi visijo umetniške slike. Povsod naokoli vlada stroga tišina. Le iz daljave sem in tja zadonijo posamezni koraki. Ron uživa v dopoldanskih urah, ko muzej obišče le peščica ljudi. Tu čas teče z drugačnim ritmom. Tu zunanje dogajanje ni pomembno. Muzej je ustvarjen zato, da bi človek lahko postopoma razprl krila in se predal svojim mislim.


Projekti s poslanstvom

Izraz muzej izhaja iz stare grščine. Muze so se na svetih krajih častile kot zaščitnice umetnosti, kulture in znanosti. Prvi muzej, kot njegovo funkcijo razumemo danes, je bil Museo Capitolino v Rimu, ki ga je leta 1471 ustanovil papež Sikst IV., in sicer tik pred letom 1506, ko je Vatikanski muzej višjim družbenim slojem predstavil svojo zbirko kipov.
Toda že od 18. stoletja dalje spadajo muzeji med najpomembnejše projekte znanih arhitektov. Razkošni in monumentalni zgradbi Umetnostno-zgodovinskega muzeja in Naravoslovno-zgodovinskega muzeja na Dunaju na primer sta bili med leti 1871 in 1891 v slogu italijanske renesanse zgrajeni po načrtih Gottfrieda Semperja in Carla von Hasenauerja. Obiskovalci teh dveh muzejev so še dandanes prevzeti nad čudovitimi vežami, stopnišči in kupolami, ki ne pričarajo zgolj občutkov veličine in vzvišenosti, temveč za čas njihovega nastanka tudi svojo politično in vzgojno vlogo.

Zgodovinsko stavbarstvo je podobo muzejskih objektov zaznamovalo vse do sredine 20. stoletja. Od takrat dalje pa je na področju muzejske arhitekture zaživela eksperimentalna žilica. Najbolj znani arhitekti, kot so Hans Hollein, Daniel Libeskind, Frank O. Gehry, Zaha Hadid, Mario Botta, Tadao Ando, Jean Nouvel ali Renzo Piano, so ustvarjali in še vedno ustvarjajo nove vrste in pozornost vzbujajoče kultne kraje, ki so dobili oziroma dobivajo podobo pravega mesta. Od časa do časa se ti kultni kraji načrtujejo in zgradijo, še preden se določi njihova vsebinska podoba. Takšen primer je brez dvoma Judovski muzej arhitekta Daniela Libeskinda v Berlinu. V prvih dveh letih po otvoritvi v letu 1999 je zgradbo obiskalo 350.000 obiskovalcev, čeprav je bila ta prazna. Obiskovalci so bili namreč navdušeni nad nesorazmernimi prostori s svojo nekompromisno podobo, ki jo ustvarjajo velike površine in elementi, ki te površine prekinjajo.


Nepravi muzej

Kot prva sodobna muzejska zgradba, ki je daljnosežno zaznamovala sodobno muzejsko arhitekturo, velja Guggenheimov muzej v New Yorku, ki ga je v 40-ih letih 20. stoletja zasnoval in leta 1959 otvoril Frank Lloyd Wright. Naročnica Hilla von Rebay je pisala Wrightu: "Želim tempelj duha, spomenik." In to je ta muzejska zgradba tudi postala.
Zrasla je iz dveh spiral, ki se dvigata proti nebu. Obiskovalec se najprej z dvigalom povzpne do steklene kupole in od tod pešači po spiralni klančini navzdol, pri čemer med sprehodom opazuje na stenah razstavljena umetniška dela. Toda zgradba ni omejena le na tovrstno potovanje. Okrogla zgradba je v notranjost odprta, kar po eni strani ustvari veličastno vzdušje in po drugi strani obiskovalcu dovoljuje, da se razgleduje po drugih nadstropjih. S tem se vzpostavijo povezave s celotnim prostorom in z vsemi predstavljenimi časovnimi obdobji. Poleg tega so galerije razdeljene na različne oddelke, ki so povezani s spiralnim hodnikom. Takšna prostorska razporeditev posnema zgradbo agrumov s svojimi membranami. Večina elementov v zgradbi se namreč zgleduje po naravi in organskih oblikah – in to ne zgolj prostorsko, temveč tudi vsebinsko, saj se zgradba nahaja v neposredni bližini newyorškega parka Central park.

Zgradba je poleg pohval požela veliko kritik, predvsem s strani umetnikov in umetnostnih kritikov, ki so menili, da je zgradba popolnoma neprimerna za muzej, ker je njena podoba prevladala nad razstavljenimi umetniškimi deli oziroma slednje postavila v senco svoje veličine. Wright pa je nasprotno menil, da je njegova zamisel pravzaprav čudovita simfonija arhitekture in upodabljajoče umetnosti, ki je svet umetnosti do tega trenutka še ni doživel.


Premišljeno in večnamensko

Poleg arhitektonskih zahtev po edinstvenosti so se dramatično spremenili tudi načini predstavljanja umetnosti in same dejavnosti muzejev. Dejanske razstavne površine so se v zadnjih desetletjih dinamično razširile. V sodobnih muzejih ne najdemo zgolj veličastnih vež, temveč tudi kavarne, muzejske trgovinice, področja za rekreacijo, knjižnice, področja za družine in seveda, če je to le mogoče, tudi zunanje površine. V nekaterih muzejih domujejo celo kina, restavracije, konferenčne dvorane in dvorane za prireditve. V pred kratkim ponovno odprti Umetnostni galeriji v kanadskem Edmontonu je arhitekt Randall Stout poustvaril nekakšno novo podobo muzeja, ki obiskovalca prevzame z dodatnimi prostori in arhitektonsko obliko, ki se izraža prek steklene fasade, zavitih oblik, ki so podobne pentljam, terase s skulpturami ter klubskega prostora, ki nekako "lebdi" v prostoru. Obisk tega kraja je zagotovo svojevrstno doživetje, saj je muzej postal živahen prostor, ki obiskovalce privablja in v katerem obiskovalci radi preživijo del svojega prostega časa. Razstavljena umetniška dela pa v tem primeru nikakor niso zapostavljena. Razstavna površina se je v primerjavi s površino stare zgradbe kar podvojila.

S tem se jasno nakazujejo sodobne smernice pri načrtovanju in gradnji muzejev. Raznolikost, medsebojno vplivanje, prilagodljivost, podprtost z medijsko raznovrstnostjo in visoki tehnični standardi pretvorijo muzejski prostor v ustvarjalno prizorišče, na katerem se odvijajo raznovrstna srečanja. Tako se tu združujejo stvarne in umetno poustvarjene prostorske zamisli, ki v ospredje postavijo čustveno in čutno doživljanje. Najraje z interdisciplinarnim rezultatom.


Združevanje zabave in umetnosti …

Če »deluje« en muzej, lahko tako delujejo tudi preostali. Sodobna zamisel, ki združuje zabavo in umetnost, je svoj višek kot že velikokrat doslej dosegla na Arabskem polotoku. Na otoku Saadiyat v Abu Dhabiju, enem izmed velikih mest Združenih arabskih emiratov, v zadnjem času nastaja kulturna četrt, ki vključuje umetniška mesta gigantskih razsežnosti s svetovno priznanimi imeni. Med njimi sta Louvre Abu Dhabi, ki ga je zasnoval arhitekt Jean Nouvel in ki ga sestavlja gruča zgradb pod polprosojno streho, ter mogočen Guggenheim Abu Dhabi v nastajanju (več o tem muzeju si lahko preberete v našem intervjuju z Vereno Formanek, starejšim projektno vodjo), ki ga je zasnoval (kot tudi muzej v Bilbau) arhitekt Frank O. Gehry. Gre za konstrukcijo iz v gručo natlačenih in drug v drugega vrinjenih kvadrov, prizem in stožcev. Oba muzeja sta veličastna arhitekturna bisera, ki navdih za svojo obliko iščeta v tradicionalni regionalni arhitekturi, a jo sodobno tolmačita. Na otoku Saadiyat se prav tako nahaja novi Nacionalni muzej Zayed arhitektnega biroja Foster s partnerji. Pri tem so se arhitekti zgledovali po sokolarjenju, mogočnim simbolom Združenih arabskih emiratov. Pet stolpov v obliki peruti se postrani dviguje iz zemlje. Četrti muzej je zasnoval Tadao Ando, ki je poznan po svojem samostanskem, pustem arhitekturnem izrazu in zgradbah iz odkritega betona. Za načrt Pomorskega muzeja je navdih poiskal v tradicionalnih jadrnicah arabskih trgovcev. Poleg tega se načrtujejo še nekatere druge pozornost vzbujajoče zgradbe, med drugim zgradbe arhitektov Zaha Hadida in Hanija Rashida.


... nasproti zadržanosti

Seveda nas učinkovito lahko prepriča tudi protiargument, ki nasprotuje sodobni zamisli po združevanju zabave in umetnosti. Predvsem v Italiji prevladuje mnenje, da umetnosti ni mogoče iztrgati iz konteksta, v katerem je nastala, temveč da se mora predstaviti v njej izvirnem arhitekturnem okolju. Prednost ima torej povezovanje umetniške zbirke z zgodovinskim prostorom in muzejsko arhitekturo. Slednja mora opravljati zgolj vlogo čim bolj nevtralnega in zadržanega okvira in prostora, v katerem se hrani umetniška zbirka. Klasični primer je Museo di Castelvecchio arhitekta Carla Scarpa v Veroni. Podobno pot je izbral španski Muzej za rimsko umetnost v Méridi. Razstavni predmeti se hranijo in predstavljajo v betonski zgradbi, preoblečeni v opeke, ki jo je zasnoval arhitekt Rafael Moneo. Svoj navdih je omenjeni arhitekt iskal v različnih elementih rimske arhitekture, ki ji je pretvoril v bolj sodobne oblike, s čimer sta postala muzej in njegova zbirka neločljiva in nezamenljiva celota, ki jo obiskovalec doživlja kot celostno umetnino.

Muzejski prostor je – kot kažejo trenutne smernice – postal kraj številnih zamisli, podob in izrazov. Vseeno, ali gre pri tem za tiho opazovanje ali interaktivno izkušnjo, dokumentiranje in učenje ali eksperimentiranje, razstavo, ki pripoveduje svojo zgodbo, ali razstavo, ki vabi k delovanju, doživljanje prostora je navsezadnje tisti element, ki v opazovalcu vzbudi čustva in izoblikuje vse svoje namere, zamisli in predstavne oblike. Ali pa tudi ne. Kako razburljivo!


Ronnie Sambor / Brigitte Schedl-Richter