Pisarniško pohištvo Bene

Manfred Bene, Schwarzwiesenstraße 3

Manfred Bene se je rodil leta 1941 v mestu Waidhofen ob reki Ybbs v avstrijski Spodnji Štajerski. Po poklicnem izobraževanju na področju lesno predelovalne industrije in lesne tehnike v mestih Hallstatt in Mödling je že leta 1961 pričel z delom v družinskem podjetju. Najprej je opravljal delo tehnika v obratu. Leta 1970 je postal poslovodja delniške družbe Bene AG in v letu 2004 predsednik njene uprave. Od leta 2006 pa opravlja delo predsednika nadzornega sveta. V tem obdobju je družba postala mednarodno uspešna in uveljavljena na področju arhitekture in industrijskega oblikovanja. Podjetje Bene je v sodelovanju s pomembnimi arhitekti in oblikovalci zasnovalo nove pisarniške in delovne svetove, s čimer je pisarniški prostor preoblikovalo v kakovostno delovno in življenjsko okolje.


Gospod Bene, recimo, da bi si morali danes na novo opremiti svojo pisarno v vašem podjetju. Kako bi izgledala? Bi bili njena oprema in podoba podobni zdajšnji – torej klasični pisarni – ali se bolj nagibate k opremi in podobi odprtega tipa pisarne?

Prav gotovo sem odprt za vsako obliko pisarniške opreme. Toda v mojem primeru so možnosti zelo omejene, saj je naša poslovna stavba podobna ladji, na katere premcu je moje mesto. Moja pisarna ima zgolj eno steno, 80 odstotkov preostalih površin pa pokrivajo velika okna. To je prostor, ki ga ne moremo čisto zares opremiti.

Pa vendarle imate v pisarni nekaj, kar bi lahko označili kot svoj najljubši pohištveni element?

To bi bila konferenčna miza. Ko sem se pred 23 leti vselil v te prostore, sem imel – tako kot vsak drug direktor – lepo, veliko pisalno mizo z majhnim predalnikom ob njej. Na drugi strani prostora pa se je nahajala konferenčna miza.

A ker sem praktično dve tretjini svojega življenja preživel v pogovorih, se mi je takšna postavitev pohištvene opreme zdela popolnoma nepraktična. Vedno je bilo treba vstati, se premakniti do konferenčne mize, se usesti za mizo ter prinesti s seboj vse potrebščine. Zato sem iznašel kvadratno mizo, ki je lahko hkrati konferenčna in pisalna miza. V tistem času še ni bilo miz takšnega formata. To je bilo leta 1988.

Vse, kar se je nahajalo v prostoru, sem zavrgel in namesto tega tamkaj namestil svojo kvadratno mizo. Na eni strani sedim sam, to je moje delovno mesto, drugod naokrog pa je nameščenih šest stolov, kjer se odvijajo pogovori. Ker je miza velika, lahko šest ljudi udobno sedi okoli nje. A miza kljub temu ni tako velika kot današnje ogromne konferenčne mize. Človek lahko brez težav seže prek mize, pokaže drugim slike in se pri tem čisto običajno pogovarja in razpravlja. To mizo štejem za svojo najpomembnejšo iznajdbo na področju 'lastne pisarne' in dandanes – se mi zdi –, da prodamo veliko več miz za vodilni kader z dimenzijami 160 x 160 m kot z dimenzijami 2,5 x 1,0 m.

Imate občutek, da vaša pisarna odraža vašo osebnost? Želite z vašo pisarni kaj izdati o sebi?

No, pri meni izgleda precej tako kot v običajni pisarni.
Ko dobim pisma, brošure, informativna gradiva ali karkoli drugega, si jih ogledam in jih nato odložim na stran, dokler nisem popolnoma založen s kupi papirja.

Na mojem delovnem mestu se najde kup stvari: katalogi konkurenčnih podjetij ali kakšno darilo enega izmed naših japonskih poslovnih partnerjev. Zadaj se skriva še predalnik, na katerem je vse zloženo. In za predalnikom stojijo še dva poslovna kovčka, gugalni konj in takšne zadeve. Moja pisarna na noben način ni vzorna ali tipična. Kar lahko razberemo iz tega prostora je, da me administrativni del mojega dela ni nikoli zanimal.

Če vas niso zanimala administrativna opravila, kaj je potem vaše najljubše opravilo v okviru dela?

Moje najljubše opravilo je bilo in je ustvariti izdelek ali ga razviti skupaj z enim izmed oblikovalcev in ga nato prodati. Seveda sem, ko sem začel delati v podjetju, delal prav vse: od kontrolinga, računovodstva do priprave dela. Moj moto in tudi moto podjetja Bene se glasi: domišljija in strast. In moja strast je vedno bila razvijanje izdelkov, pogovori s prodajalci, strankami in arhitekti.

Kako se to izraža v vašem delavniku?

Razvijanje ne pomeni zgolj oblikovanje, temveč tudi ustvarjanje izdelkov, ki sicer ustrezajo potrebam trga, a so vedno za 10 odstotkov naprednejši kot trenutni izdelki na tržišču. Le tako lahko pustijo svoj pečat v svojem obdobju. Zaradi tega smo se že zgodaj odločili za lastno prodajo. Kajti stranka bo razumela samo, če ji bomo tudi pokazali, kaj imamo v mislih. To je edina prava pot, da ji pravilno predstavimo svoje zamisli in rešitve. To seveda pomeni, da moramo vsi verjeti v tisto, kar prodajamo; da se moramo poistovetiti s tem, kar ustvarjamo in kar želimo posredovati stranki.

Vse to po mojem mnenju sodi k razvojnemu procesu. To pomeni, da se v času razvoja nekega izdelka odvija več procesov hkrati: stroški, material, proizvodnja, konkurenčnost, predstavitev izdelka na tržišču. Je oblikovanje 'daleč stran' od naštetega ali pravzaprav naslednji korak v razvojnem procesu? Gre za napredno, ampak tržišču sprejemljivo ponudbo? Stranka vse to razume?

Prav zato je tržna znamka tako zelo pomembna za podjetje Bene. Poznanost in moč tržne znamke prodajalcem in strankam zagotavljata višjo stopnjo varnosti. Kajti stranka večinoma ni strokovnjak za opremljanje prostorov. Pri svojih odločitvah se zanaša na tisto, kar ji je poznano. Pogosto niti ne ve, kaj pravzaprav želi. Zato je prodajni oddelek tisti partner pri odločanju, ki zna stranki pravilno predstaviti vse možnosti.

Pogosto se vprašam, kako se počutite, ko sedite v pisarni in opazujete, kako se mimo vas peljejo tovornjaki z vašim imenom ...

To vidim drugače. Prvič: med delom ne opazujem pokrajine zunaj. Drugič: pravzaprav je zgolj naključje, da imava s podjetjem enako ime. Nikoli se nisem imel za lastnika, vedno sem se poskušal obnašati kot direktor. Čeprav vem, da so moje odločitve vedno veljale za najpomembnejše, tega položaja nikoli nisem želel izkoristiti sebi v prid. Vedno sem se trudil, da bi podjetje vodil in razvijal kot enotno delovno skupino. To, da podjetje nosi isto ime kot jaz, je bila pravzaprav zamisel našega tržnega oddelka.

Imate tudi pisarno doma?

Ne. Sem v prednosti, da je moja pisarna od doma oddaljena le štiri minute.

Greste še vedno vsak dan v pisarno?

Pogosto. Rad grem v podjetje. Čeprav se v dogajanje tam ne vmešavam, česar tudi nikoli ne bi storil, zaposleni name gledajo kot na nekakšen kulturni spomenik.
Za kar skrbim, je, da podjetje ostaja ustvarjalno in sledi našemu motu: domišljiji in strasti. Večini zaposlenih se je ta misel že vtisnila v zavest: smo nekaj posebnega, zato moramo tudi delati nekaj posebnega.

Veliko časa ste preživeli v pisarnah. Obstaja kakšno doživetje v zvezi s pisarniškimi prostori, ki vas je popolnoma prevzelo?

Načeloma imam dobre in slabe izkušnje. Vtis name je naredil dogodek v 70. letih na Nizozemskem, in sicer ob obisku upravne stavbe zavarovalnice Centraal Beheer Versicherung v mestu Apeldoorn, ki jo je zasnoval arhitekt Herman Hertzberger. Gre za pisarniške prostore za 2.000 zaposlenih, ki so bili sicer razčlenjeni na pregledna področja, toda povsem odprti. V celotni hiši ni bilo nobenih vrat ali preprek. Takrat je bila takšna zasnova prostora dokaz neverjetne svobodomiselnosti snovalca stavbe in tudi odnosov med tamkajšnjimi zaposlenimi.

Posebnost tega okolja je bila, da je vodilni kader svojim sodelavcem dovolil, da si svoje delovno mesto na enem izmed manjših področij okrasijo po svoje. Če si tako vstopil v oddelek, kjer so delale ženske, je okrasje vse tja do majhne ptičje kletke in rastlin izražalo lepoto, bujnost, strastnost, pozitivnost prostora. Če pa si vstopil v oddelke, kjer so delali moški, je vse ostalo tako, kot so si zamislili izvajalci projekta.

Sposobnost za oblikovanje prostora je bila pri ženskah bolj razvita kot pri moških. To je bilo prav gotovo doživetje, ki me je osupnilo. Zato sem v nadzornem svetu podjetja Bene želel imeti tudi žensko, kar pa sploh ni bilo tako enostavno izvesti.

Kaj je vaše najpomembnejše orodje pri delu?

Ravno zato, ker nisem administrativen tip človeka, moram biti pri tem opravilu še posebej discipliniran. Moje najpomembnejše orodje je zato koledar s termini in vsemi naslovi. Vanj si zapišem vse, kar moram opraviti na določeni dan, in prečrtam vse, kar sem že uredil. Kar nisem uredil, prepišem na kak drugi datum. Zelo enostavno opravilo, ampak zame zelo pomembno, ker bi sicer vse pozabil. A to ni čisto pravo 'orodje'. To je bolj pomoč, zelo staromodna in analogna. A prav to je njena prednost. Zgolj obrnem stran in že na prvi pogled vidim, ali je termin prazen ali zaseden. Medtem ko se vsi drugi ukvarjajo z zamudnim vtipkavanjem podatkov in odpiranjem različnih programov.

Ali imate v vašem delovnem vsakdanu kak poseben obred?

Edini obred je nastal pred 30 leti, a niti ne vem, zakaj. Nekdo je menil, da zjutraj potrebujem kavo. In od takrat dalje najkasneje v sedmih minutah po prihodu v pisarno pride naša strežnica in mi prinese dvojni espresso s kozarcem hladne vode. To je postalo čisto prava ceremonija. Kavo mi dostavijo kar v pisarno.

In vedno dvojno mero?

Da, vedno. To je pravo malo razkošje. In edino, kar mi na to temo pade na misel.

Hvala za pogovor.