Iznajdba pisarne
Miza, knjiga in pisalnica
Kako se je porodila ideja o pisarni?
V sodobnem svetu so poslovni prostori pomembno mesto, saj so dandanašnje delo večinoma pisarniška opravila.
V poslovnih prostorih se vodijo podjetja, usmerja politično delovanje, razvijajo znanstvene zamisli in pospešujejo globalni procesi. V pisarno se lahko spremenijo celo delovni prostori zdravnikov in učiteljev, prehodni prostori v gledališču, letala in kavarne.
Toda kako se je pravzaprav porodila ideja o pisarni? Kako je pisarna nastala in kako se je razvila?
Samostan
Pisarna je svojo zgodovinsko pot začela v samostanu, kjer je menih in svetnik Hieronim okoli leta 400 v latinščino prevedel sveto pismo stare zaveze. V kasnejših stoletjih so menihi iz mnogih drugih samostanov prepisovali Hieronimovo besedilo, imenovano vulgata, ki je še danes temeljno svetopisemsko besedilo.
Samostani so bili tedaj prava mala podjetja, ki so kot verske, socialne in gospodarske ustanove poslovale z materialnimi in duhovnimi dobrinami. Bili so kraj, kjer se je ohranjala antična kultura, saj so v njih prepisovali in prevajali stare papirusove in pergamentne zvitke – torej najstarejšo obliko današnje knjige. S tem so zapisane ideje prenesli prihodnjim rodovom.
Trije sestavni deli prve pisarne
Pisarno že od vsega začetka opredeljujejo trije sestavni deli: knjiga, miza in prostor. Ti se med seboj dopolnjujejo in skupaj s pripadajočimi pisarniškimi potrebščinami, kot so papir, črnilo, radirka, usnje, lonček, barve in pero, pomenijo temeljna orodja pisarniškega dela, četudi smo danes za najpomembnejše orodje razglasili osebni računalnik.
Knjiga
Temelj vsake pisarne je knjiga. Zanjo pa sta potrebni odlagalna in delovna površina, ki sta postavljeni v neki prostor. Zaradi knjig se je v toku zgodovine pravzaprav izoblikovala zahodna kultura. Knjižnim zvitkom je potem sledila nova knjižna oblika, ki jo je dobil rimski zakonik. Sestavljali so ga prepognjeni, drug na drugega zloženi in nevezani pergamentni listi. Vezane knjige so lahko menihi izdelovali šele, ko so v 13. stoletju razvili postopek za izdelavo papirja. Besedilo pa so pisali na roke, pri čemer so začetno črko posameznega odstavka bogato okrasili. Knjižne platnice so izdelali iz lesa in jih oblekli v umetelno okrašeno usnje ali pergament.
Miza
Pojav prve pisarne je pravzaprav povezan s pojavom mize, pogrnjene s kosom blaga. Miza je bila sestavljena iz dveh stolic, čez kateri so bile položene deske. Dragoceni knjižni ovitek so menihi zaščitili na dva načina. Med mizo in knjigo so položili kos blaga, imenovanega burra. Iz te latinske besede je bila kasneje izpeljana beseda biro. Ali pa so v knjižno platnico zabili pet žebljev, da bi preprečili stik med knjižnim ovitkom in grobimi deskami mize. Žeblji so se seveda umetniško skladali z okrasjem na knjižnem ovitku. Mize z gladko podlago pa so začeli izdelovati šele v 13. stoletju.
Prostor
Tretji sestavni del je prostor. Sprva so ga imenovali pisalnica ali skriptorij. Beseda skriptorij (latinsko skriptorium) izhaja iz besede scribere, kar pomeni pisati. Na koncu je za poimenovanje prostora, v katerem so izdelovali knjige, prevladala latinska beseda burra, torej beseda za kos blaga, ki je bil položen med knjigo in mizo.
Sprva so v 17. stoletju z besedo burra označevali mizo, na katero je bil položen kos blaga. Šele v 19. stoletju so z njo poimenovali prostor, v katerem je stala s klobučevino pokrita miza. Danes beseda biro v sebi združuje tako pomen delovnega prostora kot tudi mize v njem.
Pisarna
V 13. stoletju je prišlo v srednjeveški stanovski družbi do preobrata.
Znanost, ki je do takrat zgolj potrjevala verske vsebine iz svetega pisma, je odkrila izkustveni svet in se posvetila odkrivanju človekove narave in morale, bioloških zakonitosti in čutnega izkustva. Začela je strogo ločevati vero od filozofije ter razvijati metode in znanja, ki so stoletja kasneje pomagali sodobnemu svetu do bliskovitega razvoja.
Menihi, cenjeni zaradi svojih pisarskih znanj, so začeli delovati tudi v upravah dvorov in meščanskih podjetjih. Miza in knjiga sta tako od 13. stoletja dalje neločljiv par in sta kot pripomoček učenja, znanja in organiziranja močno vplivala na razvoj zahodne kulture. Sodobna pisarna se je kot samostojni delovni prostor pojavila ravno zaradi potrebe po poklicnih pisarjih, čeprav takrat še ni nosila svojega slavnega imena.
V 13. stoletju se ni razvilo le zanimanje za znanostin hkrati z njim za šolstvo, prvič so se zapisovale tudi razlage verskih besedil in vse pogosteje celo lastna besedila. Vse to je naznanilo obdobje renesanse. Pisarna se je tako osvobodila prvotnega verskega poslanstva in utrla pot sodobnemu svetu.
Kaj se lahko naučimo od samostanov?
Samostani so najbolj zaslužni po svojem zavzemanju za kulturo in skrbi za družbo. Redovnice in menihi so opravljali dušnopastirsko delo in hkrati ohranjali antične kulturne dobrine. Tako se je pisarniško delo že na samem začetku kazalo kot delo na področju kulture. Zanimivo je, da so postali posamezni samostani uspešna in premožna podjetja le takrat, ko so sledili skupnemu redovnemu pravilu, saj se je lahko le tako celotno samostansko življenje podredilo ideji življenja v skupnosti (latinsko vita communis) in timskega dela. Samostani so torej prevzeli družbeno odgovornost za timsko delo, razumski način življenja, disciplinirana pisarniška opravila ter moralno zavzemanje za družbo, naravo in človeka. Pri tem so bili tako uspešni, da so postali vzgled sodobnemu meščanskemu svetu.
Hajo Eickhoff
