Pisarniško pohištvo Bene

Verena Formanek, otok Saadiyat, Abu Dhabi

Verena Formanek, rojena v avstrijskem mestu Innsbruck, je študirala na Univerzi za uporabno umetnost na Dunaju. Po študiju je bila dejavna kot svobodna umetnica, nato pa je skupaj z Veroniko Schwarzinger na Dunaju ustanovila galerijo Galerie V&V. Leta 1989 je bila kot kuratorka za komunikacijo, oblikovanje in razstave v dunajskem Muzeju za uporabno umetnost odgovorna za novo postavitev trajne zbirke del mednarodnih ustvarjalcev (Donald Judd, Jenny Holzer idr.), od leta 1993 dalje pa je bila namestnica direktorja Petra Noeverja. Naslednja postaja v njeni karieri je bila skrb za priznano umetniško zbirko Fundacije Beyeler v švicarskem mestu Basel (leta 1997 je potekala otvoritev nove muzejske zgradbe Renza Piana), kjer je bila med leti 1996 in 2004 namestnica umetniškega vodje. Sledilo je mednarodno sodelovanje s svetovno priznanimi muzeji, kot so MoMA ali Guggenheim v New Yorku, Centre Pompidou in Musée Picasso v Parizu, Tate Modern v Londonu ali KHM na Dunaju. Zatem je Verena Formanek odšla v švicarsko mesto Zürich, kjer je med leti 2006 in 2009 prevzela vodenje zbirke Muzeja za oblikovanje. Temu je sledila znanstvena, raziskovalna in akademska dejavnost v mestih Basel, Zürich in Linz. Izdala je številne publikacije, nazadnje knjigo z naslovom Every Thing Design, ki je izšla pri založbi Hatje Cantz. V pripravi pa je tudi knjiga, ki bo dokumentirala dela švicarskega oblikovalca Hannesa Wettsteina in bo izšla pri založbi Lars Müller. Od leta 2010 pa opravlja delo starejšega projektnega vodje za postavitev muzeja Guggenheim Abu Dhabi. Otvoritev muzeja je načrtovana v letu 2014. Muzej je zasnoval arhitekt Frank Gehry. Verena Formanek trenutno živi na poti med Zürichom, Dunajem in Abu Dhabijem.

Če človek ves čas potuje in to ne zgolj med mesti, temveč iz kontinenta na kontinent, potem se vprašamo, ali sploh imate stalno, glavno delovno mesto? In če da, kje?

Pravzaprav se moje dejansko delovno mesto nahaja kar v glavi oziroma bolj natančno na mojem prenosniku. Sem ves čas na poti, toda skoraj vedno na spletu. Nekako je slednje postalo že prava obsedenost ali odvisnost. Če govorim iz oblikovalskega vidika, sem pravzaprav tip delavca s spreminjajočim delovnim mestom. A sem se končno uspela navaditi, da se navsezgodaj ne zbudim z black berryjem v roki in da ponoči kar naprej ne hitim z odgovarjanjem na e-sporočila mojih ameriških kolegov. To je posledica časovne razlike in hitrega delovnega ritma, ki dandanes vlada v svetu ... Vladati je kar dober izraz za to! Najrajši pa imam pisarno doma. Povsod, kjer sem – bodisi na Dunaju, v Baslu, Zürichu bodisi v Parizu – mi ta predstavlja mesto, kamor se lahko umaknem v zasebnost in zatišje. Kjerkoli že sem, povsod si uredim podoben kraj za delo. Enostavno z veliko knjigami.

Ali v pisarni ves čas radi delate na enem in istem mestu ali raje med delom zamenjate okolico?

Zbrano delam zgolj na enem mestu. To je moja delovna miza, seveda opremljena z računalnikom. In to v skladu z mojim časovnim načrtom. Rada pridem že zgodaj in odidem (ampak resnično rada) kasneje.

Če se moram pri delu zelo zbrati – že več let zelo težko naletimo na klasične pisarne za posameznike –, se umaknem v sobo za sestanke. Tu v Abu Dhabiju pogosto opravljam konferenčne klice, pri katerih je v pogovor vključenih več udeležencev iz različnih svetovnih mest, na primer iz Los Angelesa, New Yorka ali od koderkoli že prihajajo. To se redno dogaja in je pogojeno z različnimi kraji, na katerih opravljamo svoje delo. K temu je treba prišteti še videokonference. Pravzaprav do tega trenutka sploh nisem opazila, da v pisarni zelo pogosto zamenjam "kraj" dela.

Kakšen pomen pripisujete svoji pisarni? Katere funkcije opravlja?

To je "drugi" prostor. V pisarni želim zbrano delati. Za delo tam si vnaprej določim cilje. V zasebnem življenju občasno popustim in nisem tako disciplinirana. Pisarniški prostor mora biti miren, svetel, nahajati se mora v višjem nadstropju. V njem mora biti veliko knjig, poleg tega mora biti opremljen z brezžično spletno povezavo. Pisarniška oprema mora biti zagotovo sodobno oblikovana, a ne s klasičnimi, dolgočasnimi linijami, ki so značilne za običajno pisarniško pohištvo. Potrebujem prilagodljive delovne površine. V Zürichu sem imela mize Häberlija in Marchanda (opomba novinarja: Alfredo Häberli in Christophe Marchand – oblikovalca s studiem v Zürichu), ki so bile naravnost genialne. Te mize sem vedno lahko priredila posameznemu projektu. Sestankom, načrtom v tiskani obliki, oblikovalskim zasnovam v tiskani obliki ipd. Tudi na stenah moram imeti na voljo prilagodljive površine, kamor lahko zapišem svoje cilje in jih zbrišem, ko jih dosežem.

Kaj imate radi pri pisarni in kaj ne?

Sovražim modularne konferenčne mize. Premajhne in neprilagodljive pisarniške razdelke ter pravzaprav vse ogromne pisarne. Preglasne, živčne, polne nepotrebnega čvekanja … Rada imam prostor, svetlobo in prijetno vzdušje. Le kdo ne?

Imate občutek, da vaša pisarna odraža vašo osebnost?

Mislim, da. Izraža ustvarjalnost. Vedno se zazna "vzdušje" v njej. Če sem žalostna ali če je pisarna pretemna, si kupim velik šopek rož. In če sem poštena, zelo rada imam dekoracijo. Pogosto po prostoru razstavim majhne spominke. Nekatere pa nekam prilepim. Nekaj, kar je posebno, na primer vstopnico, plastični kozarček, nekaj, kar me navdušuje s svojo obliko ali funkcijo. A vse to zelo hitro tudi zavržem.

Obstajajo kraji ali mesta, na katerih še posebno radi delate?

Zelo rada sem delala v studiu Hannesa Wettsteina (opomba novinarja: H. Wettstein, oblikovalec v Zürichu, ki je preminul leta 2008, pri čemer je njegov studio še vedno dejaven). To je bilo zelo ustvarjalno okolje. Povsod so bili razstavljeni prototipi in načrti. Zelo rada imam arhive ali zbirke – kot v Muzeju za oblikovanje v Zürichu. Tam sem se lahko sprehodila in si predmete dodobra ogledala.

Danes mi je razburljiva tudi tehnika: videokonference, konferenčni klici, ki se jih hkrati udeleži več uporabnikov iz različnih mest. V Fundaciji Beyeler v Baslu sem se že navsezgodaj sprehodila po muzeju. Ko tam ni bilo obiskovalcev, je bila to skoraj meditativna izkušnja. Še posebej rada pa sem v restavratorskih ali fotografskih delavnicah.

V muzeju ima človek resnično prav posebno delovno mesto. Današnje delo v Abu Dhabiju se s tem ne more primerjati. Peljem se na otok Saadiyat in gledam, kako pred mojimi očmi raste otok kulture. Iz peska vsak dan nastane nekaj novega.

Obstajajo kraji ali mesta, na katerih bi še posebno radi delali?

Pravzaprav ne. Na krajih, kjer delam, sem zadovoljna.

Obstajajo kraji ali mesta, na katerih morate delati, čeprav bi se jim raje izognili?

Na letališču, v hotelski sobi. Tam ni ničesar mojega.

Ali ste raje sami v pisarni ali si jo radi delite z drugimi?

Različno. Zjutraj rada delam sama, kasneje pa skupaj s sodelavkami. Velikokrat sem čez dan v stiku s toliko ljudmi, da se mi zvečer sploh ne da več govoriti. Ob koncu delovnega dne sem rada sama, da se lahko v miru pripravim za naslednji dan in povzamem dogodke preteklega dne.

Že prej ste zapisali, da vam pisarna predstavlja kraj za ustvarjanje in vir navdiha.

Vsekakor. Je kraj, kjer nastajajo stvari.

Izvajate tudi nekakšne obredne dejavnosti, ki vam veliko pomenijo v vašem pisarniškem vsakdanu?

Kot pravi Dunajčanki mi je pomemben odmor za kavo (čeprav pijem čaj) ter kratek klepet s sodelavci. V tem primeru sem precej prilagodljiva, saj se v svojem poklicu soočam s številnimi nepričakovanimi dogodki.

Zelo rada imam čas kosila. A ne jem rada sama. To pa je že nekakšen obred.

Tu v Abu Dhabiju imam poleti tudi čuden obred. Ker je v pisarni zaradi klimatskih naprav zelo mrzlo, se pri 48 stopinjah sprehodim okoli hiše, da se spet segrejem. Kar tu vse izredno zabava.

A vendarle imam čisto pravi obred, ki ga izvajam pred začetkom novega težkega projekta. Dodobra namreč pospravim pisarno!

Katere spremembe v času vašega celotnega »pisarniškega življenja« bi poimenovali kot odločilne?

Prehod iz klasične pisarne v pisarniški prostor odprtega tipa in nato v pisarno, opremljeno z najnovejšo tehniko. T. i. pisarno na zaslonu. Istočasni pogovori prek računalniškega zaslona z ljudmi, ki sicer fizično živijo in delajo v mestih iz drugih časovnih pasov, na primer v Los Angelesu, New Yorku ali Parizu.

Bi nam lahko zaupali »pisarniški« doživljaj, ki vam je iz ust izvabil vzklik »Vau!«?

Pisarna Ernsta Beyelerja (opomba novinarja: galerist, zbiralec umetnin, ustanovitelj Fundacije Beyeler, ki je preminil leta 2010) v Baslu, kjer se nahaja tudi njegova galerija. Majhna, opremljena s kaminom na drva in polna umetniških del neverjetne kakovosti. Na slikarskem stojalu je bilo enkrat moč videti delo van Gogha, drugič delo Matissa in tretjič delo Mondriana. Sploh ne morem prešteti, kolikokrat sem v tistem prostoru vzkliknila »Vau!«. Prav tako posebna je bila pisarna Petra Noeverja (MAK), zelo svojevrstna, a razburljivo ustvarjalna. Čeprav sem se sprva prav ustrašila tiste dolge mize.

Kateri predmet v pisarni je najpomembnejši?

Prenosnik.

Kateri predmet v pisarni je za vas najpomembnejši?

Prenosnik ali skodelica za čas? Pravzaprav ne vem.

Kateri predmet v pisarni je najbolj oseben?

Knjiga, ki jo trenutno berem. Ali majhna figurica iz Vietnama, sestavljena iz biserov, ki kot dobri duh ždi pred menoj, in ima vgrajen majhen zvonček.

Katero je vaše najpomembnejše delovno orodje?

Prenosnik.

Vaša najljubša dejavnost v okviru vašega dela?

Premišljevanje in pitje čaja.

Kakšna je pisarna po vašem okusu?

Svetla, sončna, prijazna, takšna, ki omogoča sporazumevanje z drugimi, enostavno dosegljiva, z velikimi prostori, prilagodljiva, ne preveč sterilna, opremljena s kakovostno oblikovanim pohištvom, s trdnim knjižnim regalom, s številnimi predali, v katerih lahko shranjujem svoje stvari in zaradi česar moja pisarna izgleda prazna in vedno pospravljena.

Ali se pisarna v Abu Dhabiju približa temu opisu?

Vsekakor, z nekaterih oken mi nudi celo pogled na morje.

Koliko ur na dan preživite v pisarni?

Okoli deset ur na dan.

Hvala za pogovor.

De rien ...